Otroci in avdiovizualni mediji
Kako otroci presojajo resničnost vsebin?
Otroci kot resnične prepoznavajo predmete, živali in ljudi, ki se povezujejo z njihovimi osebnimi izkušnjami, na primer: pes na televiziji je resničen, ker je takšen, kot ga imam doma.
Kot neresnične dojemajo vsebine, ki se ne ujemajo z njihovimi izkušnjami, na primer: če se človek popraska po nosu, to v resnici ne povzroča posebne čarovnije.
Presoja resničnosti je odvisna od razumevanja tega, kako so programi ustvarjeni, na primer: vem, kako so risanke narejene, ali vem, da so ti ljudje igralci.
Devetletniki in desetletniki lahko veliko bolje kot mlajši otroci razumejo, da like igrajo igralci, šestletniki in sedemletniki pa lahko verjamejo, da so televizijske družine resnične in da je npr. Sezamova ulica resnična ulica.
Priljubljeni liki lahko vplivajo na to, kako otrok razmišlja o sebi (ali se počuti resnično zadovoljnega s seboj ali pa je nesrečen), na otrokove ideje o tem, kaj je dobro in vredno truda, kako se obnašati in čemu pripisovati vrednost.
Kot neresnične dojemajo vsebine, ki se ne ujemajo z njihovimi izkušnjami, na primer: če se človek popraska po nosu, to v resnici ne povzroča posebne čarovnije.
Presoja resničnosti je odvisna od razumevanja tega, kako so programi ustvarjeni, na primer: vem, kako so risanke narejene, ali vem, da so ti ljudje igralci.
Devetletniki in desetletniki lahko veliko bolje kot mlajši otroci razumejo, da like igrajo igralci, šestletniki in sedemletniki pa lahko verjamejo, da so televizijske družine resnične in da je npr. Sezamova ulica resnična ulica.
Priljubljeni liki lahko vplivajo na to, kako otrok razmišlja o sebi (ali se počuti resnično zadovoljnega s seboj ali pa je nesrečen), na otrokove ideje o tem, kaj je dobro in vredno truda, kako se obnašati in čemu pripisovati vrednost.
Kako na otroke vplivajo nasilni prizori?
Učinki nasilnih prizorov so pri otrocih različni in so odvisni od njihove starosti, razvojne stopnje, same vsebine, skupine in konteksta gledanja televizije.
Otroke vseh starosti bo vznemirilo gledanje nasilja do drugih otrok in živali ter nasilja doma.
Otroci, ki so mlajši od 6 let, lahko iz risank dojamejo sporočilo, da nasilje deluje in zmaguje, četudi se ob tem smejijo, in celo v primeru, ko vedo povedati, da gre za domišljijski prizor.
Pri starejših otrocih je bolj verjetno, da bodo nanje vplivali prizori izvedljivih dejanj, kot se pojavljajo v akcijskih filmih in nadaljevankah. Vsrkali bodo sporočila nasilnih junakov o uspehu, ki ga prinaša nasilje.
Čeprav obstajajo različni pogledi na to, koliko na televiziji prikazanega nasilja škodi otrokom, dokazi kažejo, da lahko ponavljajoče se gledanje nasilja vpliva na naslednje načine: bolj verjetno je, da bodo otroci uporabili nasilna sredstva za reševanje problemov; zaskrbljeni so zaradi »slabega in strašljivega« sveta, v katerem živijo; manj so občutljivi na nasilje v resničnem življenju.
Na otroke, ki veliko časa namenijo spremljanju avdiovizualnih medijev (več kot tri ure dnevno), mlajše otroke, otroke iz domov, v katerih je nasilje, in tiste, ki se počutijo zelo negotove, bo gledanje prizorov nasilja bolj vplivalo.
Otroke vseh starosti bo vznemirilo gledanje nasilja do drugih otrok in živali ter nasilja doma.
Otroci, ki so mlajši od 6 let, lahko iz risank dojamejo sporočilo, da nasilje deluje in zmaguje, četudi se ob tem smejijo, in celo v primeru, ko vedo povedati, da gre za domišljijski prizor.
Pri starejših otrocih je bolj verjetno, da bodo nanje vplivali prizori izvedljivih dejanj, kot se pojavljajo v akcijskih filmih in nadaljevankah. Vsrkali bodo sporočila nasilnih junakov o uspehu, ki ga prinaša nasilje.
Čeprav obstajajo različni pogledi na to, koliko na televiziji prikazanega nasilja škodi otrokom, dokazi kažejo, da lahko ponavljajoče se gledanje nasilja vpliva na naslednje načine: bolj verjetno je, da bodo otroci uporabili nasilna sredstva za reševanje problemov; zaskrbljeni so zaradi »slabega in strašljivega« sveta, v katerem živijo; manj so občutljivi na nasilje v resničnem življenju.
Na otroke, ki veliko časa namenijo spremljanju avdiovizualnih medijev (več kot tri ure dnevno), mlajše otroke, otroke iz domov, v katerih je nasilje, in tiste, ki se počutijo zelo negotove, bo gledanje prizorov nasilja bolj vplivalo.
Kako na otroke vplivajo strašljivi prizori?
Nekatere podobe so za otroke lahko strašljive, čeprav pri tem med otroci obstajajo razlike. Nekateri celo uživajo v tem, da so malo prestrašeni, toda le, če se počutijo dovolj varne. Zavedanje, da so resnično varni, jim dovoljuje svobodo, da občutijo vznemirjenje. Bolj ko otroci gledajo strašljive vsebine, bolj verjamejo, da je svet nevaren, zaradi česar so lahko zaskrbljeni in prestrašeni.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Kako na otroke vplivajo pornografski prizori?
Pornografski prizori jasno prikazujejo spolnost (spolne organe, položaj, dejavnost itd.) z namenom spolnega vzburjenja oz. stimulacije. Raziskave o pornografiji kažejo, da gledanje pornografije škodi otrokom in mladoletnikom, ker normalizira pornografsko obnašanje, spodbuja negativno ali celo agresivno spolno obnašanje ter željo po spremljanju vedno bolj ekstremne vsebine. Ranljivost otrok in mladoletnikov je pogojena z njihovo neizkušenostjo in dovzetnostjo.
Kako na otroke vplivajo oglasi?
Večina otrok, mlajših od 8 let, verjame oglasom. Otroci med 8. in 10. letom starosti se zavedajo, da oglasi ne pripovedujejo vedno celotne resnice, vendar ne vedo, katere informacije so dejstva in katere ne. Ko v oglasih proizvode ponujajo znani ljudje, otroke zlahka prepričajo. Z določenimi oglaševalskimi tehnikami je otroke mogoče zavajati ali prevarati, in sicer z obliko, hitrostjo, velikostjo in načinom delovanja določenega proizvoda.
Otrokom lahko pomagamo pri razumevanju oglasov tako, da se z njimi pogovarjamo o tem, kar vidijo, in o tem, kako je bil oglas narejen.
Otrokom lahko pomagamo pri razumevanju oglasov tako, da se z njimi pogovarjamo o tem, kar vidijo, in o tem, kako je bil oglas narejen.
Kako mediji vplivajo na otrokovo dojemanje drugih?
Otroci se ne rodijo nestrpni ali s predsodki. Predstave o družbenih pojavih, razmerjih, vlogah, življenjskih stilih in tradicijah pridobivajo iz svojega okolja. Od 2. leta starosti začnejo spraševati o različnosti v družbi in glede tega sprejemati držo drugih ljudi, npr. staršev in prijateljev, pa tudi knjig in televizije. Mediji lahko otrokom posredujejo elemente njihove lastne kulture ter jim pomagajo spoznavati druge kulture. Medijska sporočila vplivajo tudi na to, kako otroci razmišljajo o drugih, na primer, kakšne so lastnosti in pričakovana vedenja žensk oziroma moških ter pripadnikov različnih družbenih skupin.
Nasveti za starše
Kako spremljati avdiovizualne medije?
1. Otrokom dajmo dober zgled: otrokove navade spremljanja avdiovizualnih medijev so lahko odsev naših navad.
2. Imejmo nadzor nad avdiovizualnimi mediji in ne obratno.
3. Otrokom postavimo časovne omejitve glede spremljanja avdiovizualnih medijev.
4. Otroci naj nimajo naprav za spremljanje avdiovizualnih vsebin v svoji sobi.
5. Majhni otroci naj uporabljajo medije le v družbi odraslih.
6. Oddaje izberimo in si jih oglejmo takrat, ko nam najbolj ustreza.
7. Medije spremljajmo le takrat, ko nas vsebina dejansko zanima; mediji naj ne bodo kulisa ob drugih aktivnostih.
8. Spodbujajmo otroke, da se po gledanju oddaje z nami pogovorijo o svojih občutkih.
9. Igramo se lahko igrico »opazi trike in prevare« v oglasih.
10. Spremljanje avdiovizualnih medijev naj bo le ena od številnih dejavnosti otroka. Upoštevajmo, kaj otroci v določeni starosti potrebujejo za zdrav razvoj in jim omogočimo ustvarjanje močnih vezi z resničnimi osebami in čas za igro.
2. Imejmo nadzor nad avdiovizualnimi mediji in ne obratno.
3. Otrokom postavimo časovne omejitve glede spremljanja avdiovizualnih medijev.
4. Otroci naj nimajo naprav za spremljanje avdiovizualnih vsebin v svoji sobi.
5. Majhni otroci naj uporabljajo medije le v družbi odraslih.
6. Oddaje izberimo in si jih oglejmo takrat, ko nam najbolj ustreza.
7. Medije spremljajmo le takrat, ko nas vsebina dejansko zanima; mediji naj ne bodo kulisa ob drugih aktivnostih.
8. Spodbujajmo otroke, da se po gledanju oddaje z nami pogovorijo o svojih občutkih.
9. Igramo se lahko igrico »opazi trike in prevare« v oglasih.
10. Spremljanje avdiovizualnih medijev naj bo le ena od številnih dejavnosti otroka. Upoštevajmo, kaj otroci v določeni starosti potrebujejo za zdrav razvoj in jim omogočimo ustvarjanje močnih vezi z resničnimi osebami in čas za igro.
Kako lahko uporabimo tehnično zaščito?
Tehnična zaščita pomeni omejitev dostopa do programske vsebine s PIN-kodnim sistemom ali drugo enakovredno zaščito, ki je ni mogoče odstraniti s strani uporabnika in omogoča dostop le tistim, ki imajo dovoljenje za ogled (kodo).
Nadzor nad sprejemanjem za otroke in mladoletne neprimernih programov omogočajo operaterji elektronskih komunikacij, in sicer s starševskim nadzorom/zaporo oziroma zaklepanjem programov/kanalov. Po Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah so operaterji elektronskih komunikacij, ki zagotavljajo tehnično zaščito, dolžni uporabnike seznaniti z namenom tehnične zaščite in zagotoviti natančna navodila za njeno uporabo. Njihova varnostna nastavitev omogoča, da z vnosom šifre (PIN-koda) omejimo dostop do programov/kanalov, ki so potencialno škodljivi za otroke in mladostnike.
Podobno varnostno nastavitev, običajno označeno kot funkcija starševskega nadzora (angl. parental control) in zaklepanja kanalov, omogočajo tudi elektronske naprave. Z zaklepanjem programov/kanalov prek vnosa kode lahko preprečimo, da otroci ali mladostniki gledajo potencialno škodljive programske vsebine.
Nadzor nad sprejemanjem za otroke in mladoletne neprimernih programov omogočajo operaterji elektronskih komunikacij, in sicer s starševskim nadzorom/zaporo oziroma zaklepanjem programov/kanalov. Po Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah so operaterji elektronskih komunikacij, ki zagotavljajo tehnično zaščito, dolžni uporabnike seznaniti z namenom tehnične zaščite in zagotoviti natančna navodila za njeno uporabo. Njihova varnostna nastavitev omogoča, da z vnosom šifre (PIN-koda) omejimo dostop do programov/kanalov, ki so potencialno škodljivi za otroke in mladostnike.
Podobno varnostno nastavitev, običajno označeno kot funkcija starševskega nadzora (angl. parental control) in zaklepanja kanalov, omogočajo tudi elektronske naprave. Z zaklepanjem programov/kanalov prek vnosa kode lahko preprečimo, da otroci ali mladostniki gledajo potencialno škodljive programske vsebine.
Kakšna vsebina je primerna za posamezne starosti?
Nekatere podobe so za otroke lahko strašljive, čeprav pri tem med otroci obstajajo razlike. Nekateri celo uživajo v tem, da so malo prestrašeni, toda le, če se počutijo dovolj varne. Zavedanje, da so resnično varni, jim dovoljuje svobodo, da občutijo vznemirjenje. Bolj ko otroci gledajo strašljive vsebine, bolj verjamejo, da je svet nevaren, zaradi česar so lahko zaskrbljeni in prestrašeni.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Posamezne oblike strašljivih in nasilnih prizorov ter prikazi spolnosti močneje vplivajo na mlajše kot na starejše otroke. Znanstveniki so soglasni, da otroci med 6. in 7. letom še ne ločijo med medijsko posredovano stvarnostjo in fikcijo. Kljub temu običajnih otroških risank in animiranih filmov za otroke ne jemljejo resno. Preplašijo pa jih grozljive in nasilne vsebine v animiranih filmih za starejše otroke in mladoletnike. Raziskave tudi kažejo, da so otroci, stari manj kot 6 oz. 7 let, zelo vizualno usmerjeni in so lahko prestrašeni zaradi določenih podob, kot so groteskna fantazijska bitja ali živali, ki se obnašajo na strašljiv način, spreminjajo svojo podobo (npr. Hulk, Power Rangers), in podob živali, ki so predmet fizičnega ustrahovanja ali zlorabe.
Med 6. in 7. letom starosti začnejo otroci spoznavati, da animirani filmi/risanke niso resnični, pomemben razvojni korak pa je narejen okrog 9. leta. Takrat začnejo spoznavati umetno naravo vseh medijskih izdelkov. Čeprav razumejo neresnično naravo medijskih izdelkov, lahko včasih medijsko fikcijo še vedno vidijo kot realistično in verodostojno reprezentacijo ali simulacijo realnosti. Šele od 12. leta dalje so otroci sposobni doseči ustrezno distanco do večine realistično-fikcijske produkcije. Otroci so do 9. leta manj sposobni sebe postaviti v položaj drugih. To je zelo pomembno v predelavi potencialno škodljivih podob, saj do te starosti otroci niso sposobni razumeti motivov akterjevih dejanj in ne zmorejo oceniti posledic takšnega obnašanja. Otroci do 9. leta imajo pogosto tudi manj razvit samonadzor kot starejši otroci. To pomeni, da hitro posnemajo obnašanje, ki ga vidijo v medijih, in ga pozitivno vrednotijo. Številne študije so pokazale, da so otroci od 9. leta starosti bolj kritični do oglasov, nasilnih filmov in drugih medijskih del kot mlajši otroci.
Ker je med 10. in 12. letom starosti razvojni korak razmeroma velik, je 12 let pomembna ločnica v razumevanju nasilja in vsebine spolnosti. Otroci se začnejo zavedati, da ljudje pripadajo določenim družbenim skupinam in da se te skupine med seboj razlikujejo. Sposobni so razumevati, da na posameznikovo obnašanje vpliva tudi družbeno okolje. Sposobnost abstraktnega razmišljanja se od 10. leta dalje znatno poveča in zato so sposobni razumevati abstraktnejšo vsebino. Na primer, začnejo razumevati kompleksen humor, kot so parodija, ironija in satira, in ga kot takega tudi razvrščati. Otroci med 9. in 12. letom so sposobni povezati vizualno reprezentacijo s splošnim abstraktnim pomenom sveta okrog njih, čeprav še vedno v omejenem obsegu. V tem življenjskem obdobju postanejo tudi bolj kritični do tistega, kar vidijo in slišijo, zahvaljujoč čustvenemu razvoju. Ker so že vešči abstraktnega razmišljanja, so pri 12. letih že sposobni določiti ključno sporočilo filma in povezati vsebino različnih prizorov. Pri gledanju nasilja niso tako prestrašeni kot mlajši otroci in uporabljajo kognitivna sredstva, da hitreje zmanjšajo strah kot mlajši otroci, npr. s predstavo krvi kot paradižnikove mezge. Zato so sposobni razumeti svoj strah in presoditi tveganje v povezavi z lažnimi grožnjami. Toda gledanje nefikcijskega nasilja, diskriminatornega obnašanja in spolnosti lahko še vedno močno vpliva na 12 let stare otroke.
Obdobje od 12. do 15. leta zaznamuje razvoj identitete ter vzpostavitev družbenih in drugih vrednot. S spremljanjem medijev se najstniki seznanjajo s svetom odraslih, se učijo vzorcev vsakdanjega vedenja in obvladovanja situacij. Močno se identificirajo z liki, ob tem pa pogosto idealizirajo njihove psihološke in socialne značilnosti, kar utegne imeti škodljive posledice zlasti v povezavi z nasilnimi vsebinami in pornografijo. Za to obdobje odraščanja je značilna močna skupinska pripadnost ter medsebojno spodbujanje pri oponašanju medijskih modelov v izzivalnem in nasilnem vedenju. Strah pred nasilnimi in grozljivimi filmi se pogosto pojavi v adolescenci. To lahko pojasnimo na dva načina. Prvič, potreba po vzburjenju in senzaciji je najvišja ravno med adolescenco, gledanje nasilnih filmov pa mladostnikom ponuja možnost, da izpolnijo to potrebo po senzaciji. In drugič, med adolescenco je vpliv skupine največji, mladostniki pogosto izoblikujejo tekmovalno stališče do gledanja grozljivih ali nasilnih vsebin. Vendar pogosto precenijo svoje meje in po gledanju ostanejo prestrašeni. Od pubertete dalje najstniki uporabljajo medije za pridobivanje informacij na področju spolnosti in odnosov, zato določene predstavitve spolnosti pri najstnikih do 15. leta lahko spodbujajo razvoj neustreznih sporočil o spolnem obnašanju in spolnih družbenih vlogah.
S stališča razvojne in socialne psihologije 18 let ni starost, ki bi označevala samostojnost, saj je odrasli v postindustrijski družbi tisti, ki konča izobraževalni proces ter se je sposoben vključiti v proces družbenih institucij, na primer izvajati poklic in imeti družino. V zadnjem času se tudi post-adolescenca starostno premika višje. Toda, ker je polnoletnost z 18 leti povezana z drugimi družbenimi pravicami in dolžnostmi, na primer participacijo na volitvah, velja za mejnik tudi pri razvrščanju vsebin glede na njihovo potencialno škodljivost.
Nekatere podobe so za otroke lahko strašljive, čeprav pri tem med otroci obstajajo razlike. Nekateri celo uživajo v tem, da so malo prestrašeni, toda le, če se počutijo dovolj varne. Zavedanje, da so resnično varni, jim dovoljuje svobodo, da občutijo vznemirjenje. Bolj ko otroci gledajo strašljive vsebine, bolj verjamejo, da je svet nevaren, zaradi česar so lahko zaskrbljeni in prestrašeni.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Izpostavljenost strašljivim vsebinam lahko na otroke vpliva močno in dolgotrajno. Kratkotrajni učinki se lahko kažejo kot strah ali jok, dolgotrajni pa kot problemi s spanjem, zavračanje otroka, da bi ostal sam, skrb, da bi ga kdo poškodoval ali ubil, in potreba po nenavadnih ritualih v času pred spanjem. Včasih se dolgoročno lahko pojavijo hudi strahovi, na primer pred določenimi živalmi.
Posamezne oblike strašljivih in nasilnih prizorov ter prikazi spolnosti močneje vplivajo na mlajše kot na starejše otroke. Znanstveniki so soglasni, da otroci med 6. in 7. letom še ne ločijo med medijsko posredovano stvarnostjo in fikcijo. Kljub temu običajnih otroških risank in animiranih filmov za otroke ne jemljejo resno. Preplašijo pa jih grozljive in nasilne vsebine v animiranih filmih za starejše otroke in mladoletnike. Raziskave tudi kažejo, da so otroci, stari manj kot 6 oz. 7 let, zelo vizualno usmerjeni in so lahko prestrašeni zaradi določenih podob, kot so groteskna fantazijska bitja ali živali, ki se obnašajo na strašljiv način, spreminjajo svojo podobo (npr. Hulk, Power Rangers), in podob živali, ki so predmet fizičnega ustrahovanja ali zlorabe.
Med 6. in 7. letom starosti začnejo otroci spoznavati, da animirani filmi/risanke niso resnični, pomemben razvojni korak pa je narejen okrog 9. leta. Takrat začnejo spoznavati umetno naravo vseh medijskih izdelkov. Čeprav razumejo neresnično naravo medijskih izdelkov, lahko včasih medijsko fikcijo še vedno vidijo kot realistično in verodostojno reprezentacijo ali simulacijo realnosti. Šele od 12. leta dalje so otroci sposobni doseči ustrezno distanco do večine realistično-fikcijske produkcije. Otroci so do 9. leta manj sposobni sebe postaviti v položaj drugih. To je zelo pomembno v predelavi potencialno škodljivih podob, saj do te starosti otroci niso sposobni razumeti motivov akterjevih dejanj in ne zmorejo oceniti posledic takšnega obnašanja. Otroci do 9. leta imajo pogosto tudi manj razvit samonadzor kot starejši otroci. To pomeni, da hitro posnemajo obnašanje, ki ga vidijo v medijih, in ga pozitivno vrednotijo. Številne študije so pokazale, da so otroci od 9. leta starosti bolj kritični do oglasov, nasilnih filmov in drugih medijskih del kot mlajši otroci.
Ker je med 10. in 12. letom starosti razvojni korak razmeroma velik, je 12 let pomembna ločnica v razumevanju nasilja in vsebine spolnosti. Otroci se začnejo zavedati, da ljudje pripadajo določenim družbenim skupinam in da se te skupine med seboj razlikujejo. Sposobni so razumevati, da na posameznikovo obnašanje vpliva tudi družbeno okolje. Sposobnost abstraktnega razmišljanja se od 10. leta dalje znatno poveča in zato so sposobni razumevati abstraktnejšo vsebino. Na primer, začnejo razumevati kompleksen humor, kot so parodija, ironija in satira, in ga kot takega tudi razvrščati. Otroci med 9. in 12. letom so sposobni povezati vizualno reprezentacijo s splošnim abstraktnim pomenom sveta okrog njih, čeprav še vedno v omejenem obsegu. V tem življenjskem obdobju postanejo tudi bolj kritični do tistega, kar vidijo in slišijo, zahvaljujoč čustvenemu razvoju. Ker so že vešči abstraktnega razmišljanja, so pri 12. letih že sposobni določiti ključno sporočilo filma in povezati vsebino različnih prizorov. Pri gledanju nasilja niso tako prestrašeni kot mlajši otroci in uporabljajo kognitivna sredstva, da hitreje zmanjšajo strah kot mlajši otroci, npr. s predstavo krvi kot paradižnikove mezge. Zato so sposobni razumeti svoj strah in presoditi tveganje v povezavi z lažnimi grožnjami. Toda gledanje nefikcijskega nasilja, diskriminatornega obnašanja in spolnosti lahko še vedno močno vpliva na 12 let stare otroke.
Obdobje od 12. do 15. leta zaznamuje razvoj identitete ter vzpostavitev družbenih in drugih vrednot. S spremljanjem medijev se najstniki seznanjajo s svetom odraslih, se učijo vzorcev vsakdanjega vedenja in obvladovanja situacij. Močno se identificirajo z liki, ob tem pa pogosto idealizirajo njihove psihološke in socialne značilnosti, kar utegne imeti škodljive posledice zlasti v povezavi z nasilnimi vsebinami in pornografijo. Za to obdobje odraščanja je značilna močna skupinska pripadnost ter medsebojno spodbujanje pri oponašanju medijskih modelov v izzivalnem in nasilnem vedenju. Strah pred nasilnimi in grozljivimi filmi se pogosto pojavi v adolescenci. To lahko pojasnimo na dva načina. Prvič, potreba po vzburjenju in senzaciji je najvišja ravno med adolescenco, gledanje nasilnih filmov pa mladostnikom ponuja možnost, da izpolnijo to potrebo po senzaciji. In drugič, med adolescenco je vpliv skupine največji, mladostniki pogosto izoblikujejo tekmovalno stališče do gledanja grozljivih ali nasilnih vsebin. Vendar pogosto precenijo svoje meje in po gledanju ostanejo prestrašeni. Od pubertete dalje najstniki uporabljajo medije za pridobivanje informacij na področju spolnosti in odnosov, zato določene predstavitve spolnosti pri najstnikih do 15. leta lahko spodbujajo razvoj neustreznih sporočil o spolnem obnašanju in spolnih družbenih vlogah.
S stališča razvojne in socialne psihologije 18 let ni starost, ki bi označevala samostojnost, saj je odrasli v postindustrijski družbi tisti, ki konča izobraževalni proces ter se je sposoben vključiti v proces družbenih institucij, na primer izvajati poklic in imeti družino. V zadnjem času se tudi post-adolescenca starostno premika višje. Toda, ker je polnoletnost z 18 leti povezana z drugimi družbenimi pravicami in dolžnostmi, na primer participacijo na volitvah, velja za mejnik tudi pri razvrščanju vsebin glede na njihovo potencialno škodljivost.
Razvrščanje po tipu vsebine in vsebinskih sklopih
Za otroke in mladostnike potencialno škodljive programske vsebine razvrščamo po naslednjih merilih: 1) nasilje, 2) strašljive vsebine, 3) spolnost, 4) obnašanje, 5) diskriminacija, 6) zloraba drog in/ali alkohola in 7) neprimeren jezik.
Pri presoji potencialne škodljivosti določene programske vsebine je treba upoštevati pogostost, negativno ali pozitivno ovrednotenost dejanj, izvedljivost in kontekst, pa tudi tip programske vsebine, se pravi fikcijska (filmi, serijski filmi, nanizanke, nadaljevanje, risanke in animirani filmi) in nefikcijska dela (resničnostni šovi, informativne, izobraževalne, zabavne, kontaktne in pogovorne oddaje, kvizi in dokumentarni filmi).
Izhodiščna točka ocenjevanja škodljivosti gledanja nasilja je, ali je nasilje v delih (ne)fikcijsko.
Med kategorizirano nasilje spadajo naslednji tipi: fizično nasilje z rokami, npr. udarjanje, brcanje, davljenje, rokoborba; nasilje s strelnim, topim in rezilnim orožjem, npr. pištolo, laserskim orožjem, nožem, palico, mečem; nasilje proti kriminalcem (nasilje »dobrega« proti »zlu«), npr. nasilje proti teroristom, morilcem, kradljivcem in ugrabiteljem; fizično mučenje, npr. zvijanje rok, ugašanje cigarete na koži in izvajanje električnih šokov; nasilje v vojni, npr. s tanki, protitankovskimi puškami, metalci ognja in topovi; psihološko nasilje, npr. ustrahovanje, izsiljevanje.
Pri ocenjevanju je treba upoštevati tudi poudarjenost, saj grafično poudarjeno nasilje povečuje tveganje agresivnega vedenja. Poleg tega je pomemben dejavnik nasilja tudi njegova izvedljivost, saj v tem primeru obstaja večja možnost, da bodo otroci dejanje poskušali posnemati.
Ena od dimenzij nasilja so nekonsenzualna spolna dejanja, ki so prepoznavna po prikazih grobega obravnavanja in groženj, nadaljevanja spolnosti tudi po trenutku, ko jo druga oseba zavrne, in spolnosti z osebo, ki je bila v ta namen alkoholizirana ali prepričana oziroma prisiljena v uživanje drog.
Nasilje je treba ocenjevati tudi glede na poškodbe, saj raziskave kažejo, da vrste poškodb igrajo pomembno vlogo pri učinkih agresije, desenzitivizacije in strahu.
Med kategorizirano nasilje spadajo naslednji tipi: fizično nasilje z rokami, npr. udarjanje, brcanje, davljenje, rokoborba; nasilje s strelnim, topim in rezilnim orožjem, npr. pištolo, laserskim orožjem, nožem, palico, mečem; nasilje proti kriminalcem (nasilje »dobrega« proti »zlu«), npr. nasilje proti teroristom, morilcem, kradljivcem in ugrabiteljem; fizično mučenje, npr. zvijanje rok, ugašanje cigarete na koži in izvajanje električnih šokov; nasilje v vojni, npr. s tanki, protitankovskimi puškami, metalci ognja in topovi; psihološko nasilje, npr. ustrahovanje, izsiljevanje.
Pri ocenjevanju je treba upoštevati tudi poudarjenost, saj grafično poudarjeno nasilje povečuje tveganje agresivnega vedenja. Poleg tega je pomemben dejavnik nasilja tudi njegova izvedljivost, saj v tem primeru obstaja večja možnost, da bodo otroci dejanje poskušali posnemati.
Ena od dimenzij nasilja so nekonsenzualna spolna dejanja, ki so prepoznavna po prikazih grobega obravnavanja in groženj, nadaljevanja spolnosti tudi po trenutku, ko jo druga oseba zavrne, in spolnosti z osebo, ki je bila v ta namen alkoholizirana ali prepričana oziroma prisiljena v uživanje drog.
Nasilje je treba ocenjevati tudi glede na poškodbe, saj raziskave kažejo, da vrste poškodb igrajo pomembno vlogo pri učinkih agresije, desenzitivizacije in strahu.
Kot strašljive vsebine upoštevamo strašljive zvoke, grozljive učinke, poškodbe, izmaličena trupla, samopoškodovanje, žrtve katastrof, nesreč, itd., grožnje nasilja in grozeča bitja, kot so pošasti, čarovnice in duhovi.
Med strašljive vsebine štejemo prikaze hudo prestrašenih ali trpečih ljudi. Strah se kaže s fizičnimi znaki, kot so panika, znojenje, tresenje, šok, nezmožnost govorjenja, množična histerija, kričanje in jok, kažejo strah. Trpljenje se nanaša na vidno in slišno trpljenje, ki je posledica bolezni, poškodb ali mučenja. Vključeno je tudi čustveno trpljenje, ki je vidno v obraznih izrazih in/ali kričanju in joku.
Zelo strašljivi zvoki in zvočni učinki so tisti, katerih namen je pri gledalcih povzročiti intenziven strah. To lahko vključuje ustvarjanje strašljive atmosfere, ki spodbudi določene sugestije, šok in učinek groze. Strašljivi učinki so lahko posledica prikazovanja živih bitij (ljudi, ljudem podobnih bitij, fantazijskih bitij ali živali) ali nadnaravnih sil. Strašljivi učinki so lahko tako intenzivni, da se gledalci od njih težko distancirajo.
Strašljivi elementi so prikazi poškodb, ki so lahko manjše (majhna strelna rana na telesu z majhno količino krvi, zlomljen nos, modrica na očesu) ali večje (deroča kri, prerezana grla, raztrgani ali odsekani udi, odprti zlomi kosti, zelo krvave rane). Strašljivi so tudi prikazi izmaličenih trupel, ki kažejo znake poškodb ali razkrajanja (od okostja v grobu do zoglenelih trupel, trupel z manjkajočimi udi, odprtimi ranami, od vode napihnjenih trupel).
Primeri strašljivih vsebin so prikazi samomora ali poskusa samomora in prikazi samopoškodovanja, pri čemer liki na primer z rezanjem poškodujejo sami sebe ali sami sebe fizično kaznujejo.
Med strašljive vsebine štejemo prikaze hudo prestrašenih ali trpečih ljudi. Strah se kaže s fizičnimi znaki, kot so panika, znojenje, tresenje, šok, nezmožnost govorjenja, množična histerija, kričanje in jok, kažejo strah. Trpljenje se nanaša na vidno in slišno trpljenje, ki je posledica bolezni, poškodb ali mučenja. Vključeno je tudi čustveno trpljenje, ki je vidno v obraznih izrazih in/ali kričanju in joku.
Zelo strašljivi zvoki in zvočni učinki so tisti, katerih namen je pri gledalcih povzročiti intenziven strah. To lahko vključuje ustvarjanje strašljive atmosfere, ki spodbudi določene sugestije, šok in učinek groze. Strašljivi učinki so lahko posledica prikazovanja živih bitij (ljudi, ljudem podobnih bitij, fantazijskih bitij ali živali) ali nadnaravnih sil. Strašljivi učinki so lahko tako intenzivni, da se gledalci od njih težko distancirajo.
Strašljivi elementi so prikazi poškodb, ki so lahko manjše (majhna strelna rana na telesu z majhno količino krvi, zlomljen nos, modrica na očesu) ali večje (deroča kri, prerezana grla, raztrgani ali odsekani udi, odprti zlomi kosti, zelo krvave rane). Strašljivi so tudi prikazi izmaličenih trupel, ki kažejo znake poškodb ali razkrajanja (od okostja v grobu do zoglenelih trupel, trupel z manjkajočimi udi, odprtimi ranami, od vode napihnjenih trupel).
Primeri strašljivih vsebin so prikazi samomora ali poskusa samomora in prikazi samopoškodovanja, pri čemer liki na primer z rezanjem poškodujejo sami sebe ali sami sebe fizično kaznujejo.
Ključ razvrščanja upošteva dimenzijo prikazovanja spolnosti (spolnih organov, položaja, dejavnosti itd.) in/ali podrejanja žensk oz. moških v feminilnih vlogah, namena spolnega vzburjenja in pogostosti dejanj spolnosti. Pri ocenjevanju se upošteva nazornost oziroma podrobnost prizorov spolnosti, njihova pogostost ter poudarjenost oziroma prikazovanje spolnosti na način, da doseže največji možni učinek. Prikazovanje spolnosti z namenom spolnega vzburjenja in stimulacije v fikcijskih in nefikcijskih vsebinah dosega visoko stopnjo omejitve. Prikaz pedofilije, incesta, nekrofilije, sodomije, sadomazohizma, sadizma in pozitivno ovrednotenih nekonsenzualnih spolnih dejanj je prepovedan.
Pri tej kategoriji se ocenjuje, ali programska vsebina vključuje prizore nevarnega vedenja, ki otroke napeljujejo k posnemanju. Programska vsebina lahko napeljuje otroke k posnemanju nevarnega vedenja z nazornimi prikazi le-tega, pri čemer ni negativno ovrednoteno. Raziskave kažejo, da otroci lahko oponašajo, kar vidijo v medijih, zato je potrebna posebna previdnost pri vsebinah, ki na primer vključujejo: uporabo dostopnih domačih orodij, kot so noži, ali drugega orožja, predmetov ali snovi, prikazano na nevaren ali škodljiv način; gospodinjske predmete, kot so mikrovalovne pečice ali sušilni stroji, ki lahko ob napačni uporabi povzročijo poškodbe; določene lokacije, na primer železniške proge; obešanje ali pripravo za obešanje na način, ki je zlahka posnemljiv, razen če – glede na prizorišče in upodobitev – posnemanje ni verjetno.
Pojem diskriminacija zajema izraze, ki namigujejo na manjvrednost skupine ali posameznikov na podlagi njihovega spola, rase, etnične pripadnosti, narodnosti, jezika, vere ali prepričanja, družbenega razreda, spolne usmerjenosti, starosti, invalidnosti ali telesne pojavnosti in podobno. Diskriminacija zajema tudi ksenofobne, šovinistične in seksistične šale ter seksualno objektiviziranje žensk ali moških. Pri ocenjevanju se upošteva poudarjenost, kar pomeni, da so prizori diskriminacije posebej dolgi, pogosti ali eksplicitni v smislu fizičnega ali verbalnega nasilja. Upošteva pa se tudi komični kontekst, kadar gre za obnašanje komičnega antijunaka.
Pri ocenjevanju primernosti vsebin tega sklopa je treba upoštevati poudarjenost prizorov zlorabe drog in alkohola, pozitivno ali negativno ovrednotenje njihovega uživanja ter komični kontekst, npr. obnašanje komičnega antijunaka, ki ga ni možno jemati resno. Prekomerno pitje alkohola ali uživanje mehkih in trdih drog se lahko kaže kot vulgarno obnašanje, zastrupitev, razgrajanje in druge oblike nasilja pod vplivom alkohola ali drog. Upošteva se poudarjenost, kar pomeni, da vsebina vključuje zelo dolge, pogoste, eksplicitne ali nazorne prizore zlorabe drog, alkohola ali drugih škodljivih snovi. Prikazovanje uživanja drog in alkohola v pozitivni luči pomeni situacije, ki jasno izražajo pogled, da je uživanje dobro in ima zgolj pozitivne učinke.
Številne ljudi užali ali prizadene neprimeren jezik, npr. vulgaren jezik in kletvice. Ta lahko obsega uporabo neprimernih besed in kletvic, povezanih s spolnostjo, religijo ali raso, žaljiv jezik glede manjšinskih skupin in splošno sprejete žaljive geste. Kriterij ocenjevanja je poudarjenost neprimernega jezika, ki se izraža s pogosto uporabo in grobimi kletvicami ali agresivno in/ali redno ponavljajočo se rabo (naj)močnejših neprimernih besed.